Ankogel: iz Mallnitza v Maltatal

Melišče, ki se premika. Videti je kot vsaka druga morena pod sedlom — le da je pod bloki led in celota polzi po dolini navzdol kot ledenik, samo počasneje in brez fotogenične modre čelne stene. Kamniti ledenik Dösental. Čezenj greste drugi dan in najbrž tega niti ne opazite, dokler vam kdo ne pove.

Prehod iz Mallnitza v Maltatal so trije dnevi in triintrideset kilometrov čez skupino Ankogel — najvzhodnejši kot Visokih Tur, kjer je precej mirneje kot okoli Grossglocknerja.

Prvi dan je dolg, a prizanesljiv. Enajst kilometrov z vaškega trga v Mallnitzu po dolini Dösental navzgor: najprej gorski gozd, mimo stare beneške žage, nato nad gozdno mejo do jezera Dösener See. Nad njim stoji Arthur-von-Schmid-Haus na 2.281 m. Skoraj 1.200 metrov vzpona zveni hudo, razporejenih na enajst kilometrov pa se hodi presenetljivo dobro.

Drugi dan je kratek — in je tisti pravi. Šest kilometrov, manj kot štiri ure, a vsa visokogorska mera naenkrat. Navzgor na Mallnitzer Scharte (2.672 m) čez blokovit svet in plošče, zadnji strmi del pod sedlom je varovan z jeklenico. Na drugi strani spust čez omenjeni kamniti ledenik do koče Gießener (2.215 m). Odvisno od letnega časa vas čakajo ostanki snega.

Tretji dan je dolg spust. Petnajst kilometrov po dolini Gößgraben mimo zajezitve Gößkarspeicher in skozi slapove Gößfälle v Maltatal. Več kot 1.500 metrov navzdol, a tehnično najlažji dan — in najlepši zaključek, kar jih tura lahko ima.

Kaj se vam ves čas dviga nad glavo. Hochalmspitze, 3.360 metrov, najvišji vrh skupine. Pravijo ji Tauernkönigin in je poledenela z vseh štirih strani. Vzpon nanjo je druga disciplina: Detmolder Grat je od leta 2013 zvezna ferata, na kateri se kljub varovanju pleza v težavnosti UIAA II. Potrebni so komplet, dereze, cepin in izkušnje z ledenikom. V ta prehod to ne sodi.

Kdaj. Približno od konca junija do konca septembra, odvisno od odprtja koč in snega pod Mallnitzer Scharte.

Trije dnevi, dve koči, eno sedlo in ledenik, ki je videti kot kup kamenja.