Berliner Höhenweg

Osem dni. Sedem koč. Ena krožna tura, s katere se ne spustiš pod dva tisoč metrov, dokler te Zillertal ne spusti nazaj dol v Mayrhofen.

Berliner Höhenweg ni sprehod po grebenu. To je grebenska tura, ki je dala ime celi generaciji gorskih koč — in ki se ti pošteno zaje v meča. V osmih do devetih dneh se povzpneš in spet spustiš približno sedem tisoč višinskih metrov. To je, kot bi se petkrat povzpel na Triglav, le z nahrbtnikom, brez žičnice in z ledenikom čez dolino.

Tura se imenuje po berlinski sekciji nemško-avstrijskega Alpenvereina. Ti so tu v 19. stoletju gradili koče kot za stavo. Leta 1879 je tako nastala Berliner Hütte — prva koča v celotnem Zillertalu in še danes edina avstrijska gorska koča pod spomeniškim varstvom (denkmalgeschützt od leta 1997). Ne pričakuj brunarice. Čaka te secesijska palača na 2042 metrih sredi doline Zemmgrund, z jedilnico, ki je videti bolj kot dvorana zdraviliškega doma kot gorska koča. Na začetku 20. stoletja so imeli tu lastno elektrarno, pekarno in telegraf. To je vrhunec celotne ture — in tega ne mislimo v nadmorski višini.

Najvišje prideš drugje. Ključna etapa vodi iz koče Furtschaglhaus (2295 m) čez Schönbichler Horn — 3134 metrov, najvišja točka ture. Zadnji metri po granitnih ploščah, zavarovanih z jeklenico, in zgoraj se odpre pogled na ledeniške kolose: Hochfeiler, Großer Möseler, Schwarzenstein, Turnerkamp. Zillertalski glavni greben v vsej svoji veličini. To je hkrati fizično in tehnično najtežji odsek — potrebuješ zanesljiv korak in glavo, ki se ne zavrti nad izpostavljenim terenom.

Na poti spiš v kočah, ki same po sebi pripovedujejo zgodbo. Gamshütte (1921 m) za prvi dan, z razgledom na celotno dolino. Friesenberghaus (2498 m) nad turkiznim jezerom Friesenbergsee — zgrajen med letoma 1927 in 1931 s strani sekcije Donauland, ki je nastala v znak protesta proti antisemitizmu v društvu in je kočo spremenila v simbol strpnosti. Naprej Furtschaglhaus, legendarna Berliner Hütte, Greizer Hütte, Kasseler Hütte in nazadnje Karl-von-Edel-Hütte (Edelhütte, 2238 m) nad Mayrhofnom, od koder se spustiš nazaj v dolino.

Za koga je. Za zmogljive večdnevne trekarje, ki zmorejo šest do devet ur hoje na dan, dan za dnem, znajo prečiti snežišče in jih ne zmrazi nad zavarovanim odsekom. Zahtevnost: zahtevna. Ni tura za prvi hut-to-hut trek v življenju. Ko pa imaš že kakšen kilometer v nogah, je to ena najlepših grebenskih tur v Vzhodnih Alpah.

Kdaj se odpraviti. Sezona je kratka — približno od konca junija do konca septembra, odvisno od snega. Najzanesljivejše okno sta julij in avgust, ko obratujejo vse koče in so snežišča na vzponu na Schönbichler Horn prehodna. Junija in septembra računaj na ostanke snega v višinah.

Kako rezervirati. Koče pripadajo sekcijam Alpenvereina (DAV/ÖAV) in so v glavni sezoni polne več tednov vnaprej. Ležišča rezerviraj vnaprej, najbolje prek rezervacijskega sistema Alpenvereina ali neposredno na spletni strani posamezne koče. Članstvo v Alpenvereinu se splača kar dvakrat: nižja cena nočitve in prednost pri rezervaciji. Začne in konča se v okolici Mayrhofna in Finkenberga, kamor najlaže prideš z žičnicami in dolinskimi avtobusi.

Devet dni. Najstarejša koča v Zillertalu. Ledeniki na dosegu roke in greben, ki se spominja prvih alpinistov, ki so pred sto petdesetimi leti prišli sem odkrivat, kod sploh je mogoče iti. Vprašanje ni ali, ampak koliko ležišč bo ostalo, ko se boš odločil.