Prečkanje Lechtalskih Alp

Pet dni. Pet koč. In komaj kakšen meter, ko imate noge na miru.

Prečenje Lechtala ni izlet, na katerega vzamete eno koleno in dobro voljo. Je prerez celotnega grebena Lechtalskih Alp — 60 km, na katerih naredite 5500 m višinske razlike, in to visoko, kjer se sedla štejejo na desetine in je ravnina redkejša od signala. Klasični Lechtaler Höhenweg drži višino med 2000 in 2500 m in je del Severnoalpske daljinske poti 01 ter evropske E4. Vi boste iz njega vzeli najbolj sočno petdnevno porcijo: iz Lech am Arlberga vse dol v Höfen nad Reutte.

Štart ima fintico. V prvi klanec vas potegne gondola Rüfikopfbahn iz Lecha — in preden si utegnete reči, da je to goljufija, stojite pod Stuttgarter Hütte (2310 m). Koča sekcije Schwaben nemškega Alpenvereina, zgrajena leta 1910, sedi malo pod Krabachjochom natanko na meji Tirolske in Vorarlberga. Naokoli sami dvatisočaki čez 2600 m: Roggspitze (2747 m), Valluga (2809 m). Tu si zapomnite, kako izgleda udobje. Naslednjih nekaj dni ga boste samo obujali.

Drugi dan vodi čez Seescharte (2599 m) in pod Großbergspitze (2657 m) na Württembergerhaus (2220 m). Teren se zaostri. In tretji dan pride mesto, o katerem boste pripovedovali: Roßkarscharte (2450 m) je zavarovana z jeklenico. Ne ferata z opremo od glave do pet, ampak odsek, kjer roke delajo tisto, česar oči nočejo videti. Za njim vas čaka Steinseehütte (2061 m) nad Zamsom — koča, ki nosi ime po ledeniško modrem jezeru Steinsee malo pod njo, kakšne pol ure hoda. Naokoli skalni amfiteater Parzinnspitze, Dremelspitze in Steinkarspitze. Tu se greben Lechtalskih Alp pokaže v vsej lepoti: gola granitna skala, kjer krona celotnega pogorja — Parseierspitze (3036 m), edini tritisočak Lechtalskih Alp — ni nikoli daleč.

Četrti dan sestop in vzpon na Muttekopfhütte (1934 m) pod veličastnim Muttekopfom (2774 m), goro, ki se nad Imstom dviga kot razčlenjena krona. Peti dan zadnji poteg čez Anhalter Hütte (2038 m) nad travniki Obere Pötzigalp — in potem samo še dol v Höfen. Konec. Noge se vam bodo zahvalile in vas hkrati preklele.

Za koga je: za izkušene gornike. Ne za navdušence po prvem treku. Ta pot terja zanesljiv korak, glavo, ki se ne zavrti nad navpično steno, in kondicijo za dnevne etape, ki znajo odrezati tudi devet ur in čez 1500 m vzpona. Kdor to ima, dobi eno najčistejših grebenskih tur Vzhodnih Alp — brez množic, brez gondol vmes, samo skala, sedla in koče kot oaze.

Kdaj iti: sezona je kratka, približno od konca junija do sredine septembra, ko so koče odprte in je sneg iz sedel izginil. Prej ali pozneje si na zavarovanih odsekih nakopljete težave. Vreme na grebenu zna obrniti v eni uri — načrtujte rezervni dan in spremljajte napoved kot jastreb.

Kako rezervirati: koče upravljajo sekcije Alpenvereina (Stuttgarter Hütte, Steinseehütte, Muttekopfhütte, Anhalter Hütte in druge). Ležišča rezervirajte vnaprej prek uradnega rezervacijskega sistema Alpenvereina ali neposredno pri koči — čez poletje so polne in zanašati se na prosto mesto za dobro noč je hazard. Članstvo v Alpenvereinu se pri toliko kočah zapored poleg tega splača: popust na prenočišču in na hrani.

Pet dni, pet koč, en greben. In na koncu v Höfnu se ozrete nazaj gor na Rüfikopf, kjer vas je pred petimi dnevi odložila gondola — in ne boste verjeli, da ste to razdaljo prehodili peš.