Karnijska grebenska pot

Sto let stara bodeča žica. Strelski jarki, vsekani v skalo. Kaverne, iz katerih vleče hlad tudi julija. In ti hodiš točno po tisti črti, kjer sta se dve leti mleli avstro-ogrska in italijanska vojska za nekaj metrov kamenja.

Dobrodošel na Karnische Höhenweg. Pot številka 403, z vzdevkom Friedensweg — Pot miru. 156 km po glavnem grebenu Karnijskih Alp, natanko po avstrijsko-italijanski meji, od Silliana na Vzhodnem Tirolskem vse dol v dolino pri Arnbachu. To ni naključna steza. To je nekdanja gorska fronta iz let 1915 do 1917, ki je po vojni ni hotel nihče — od 70. let pa so iz nje gorjani naredili najmočnejšo daljinsko grebensko pot Alp, tisto, ki se spomni, zakaj se v gore ne hodi streljat.

Številke, da veš, v kaj greš. 156 km, 8500 m vzpona, 8 do 11 dni. Zahtevnost hard, in to zares: izpostavljeni grebeni, gruščnata sedla, kratki z vrvjo zavarovani odseki, mesta, kjer se ne smeš bati ne globine ne lastnega koraka. Zanesljiv korak in trdna glava nista priporočilo — sta vstopnica. Kdor se na spolzkem grušču trese, naj začne drugje.

Teren bere vojno. Zahodni del za Sillianom je divjejši — skala, sneg do sredine poletja, greben kot ostrina. Bolj ko greš na vzhod, za Plöckenpass in Nassfeld, mehkejši so hribi in bolj cvetoči pašniki. A najmočnejše je še vedno pod nogami: strelski jarki, žične ovire in vsekani položaji, ki tu ležijo več kot sto let, kot da bi fronta odšla šele lani.

Etape in koče — prava imena, brez izmišljotin. Startaš na Sillianer Hütte (2447 m), prva noč kar visoko. Drugi dan Obstansersee-Hütte nad istoimenskim jezerom. Tretja postaja je dragulj: Filmoor-Standschützen-Hütte na 2350 m, ena najvišje ležečih koč na turi, zgrajena leta 1977 in poimenovana po standschützih — domobrancih, ki so se tu na grebenu bojevali. Naprej Porze-Hütte, nato Hochweißstein-Haus. Šesta noč pripada najslavnejši koči na celi turi — Wolayersee-Hütte (1960 m) leži ob ledeniškem jezeru Wolayersee, prav v kotlu, kjer se je med vojno bojevalo; naokoli še danes rjavijo položaji in stoji vojni spomenik. Kdor ima kožo kot mrož, lahko v jezeru tudi zaplava. Sedma etapa vodi na Zollnersee-Hütte in od tam se greben počasi spušča proti civilizaciji.

In razgledi? Nad vsem tem kraljuje Monte Coglians, italijansko Hohe Warte, 2780 m — najvišji vrh Karnijskih Alp. Na enem od mejnih sedel visi Zvon miru (Friedensglocke), ki zveni čez obe strani meje, čez oba jezika. Jasen smisel celotne poti v enem tonu.

Za koga je. Za izkušene grebenarje, ki zmorejo večdnevni hut-to-hut trek z vsem, kar sodi zraven: nositi svoje stvari, spati v koči, iti tudi ob slabem vremenu. To ni družinski sprehod in ni ferata za adrenalin — to je poštena visokogorska tura z zgodovino pod podplatom.

Kdaj iti. Okno je ozko: od sredine julija do konca septembra, odvisno od snega. Prej leži v sedlih firn, pozneje grozi prva pošiljka snega. Izven tega okna so koče zaprte in greben neusmiljen.

Kako rezervirati. Koče spadajo pod Alpenverein in se v glavni sezoni napolnijo. Rezerviraj vnaprej — upravljavci prosijo vsaj teden dni prej, nekatere koče imajo tudi spletno rezervacijo, drugod zadostuje telefon. Članstvo v Alpenvereinu ti znižuje ceno prenočišča in v sili odpre vrata. Etape načrtuj po svoji kondiciji, ne po rekordu — greben bo počakal.

156 km po liniji, kjer je nekoč nekaj metrov kamenja odločalo o življenjih. Danes greš tod ti, z nahrbtnikom in zvonom miru za hrbtom. Boš šel?