Traumpfad München–Benetke

554 kilometrov. Okoli 28 dni. En par čevljev od vodnjaka na Marienplatzu do lagune v Benetkah. Traumpfad München–Venedig ni trek — to so cele Alpe peš, iz bavarskega predgorja čez glavni alpski greben vse do morja.

Zakaj prav ta? Ker je ni izumil marketing, ampak en sam človek. Ludwig Graßler jo je sestavil leta 1974 in leta 1977 izdal knjigo, iz katere še danes živi cel žanr prehodov Alp. Uradna daljinska pot to ni — nihče vam ne bo vsilil enotne markacije. Pot se plazi po lokalnih oznakah DAV, AVS in CAI, država za državo, sekcija za sekcijo. To je polovica čara: greste po Graßlerjevi črti, ne po turističnem produktu.

Značaj? Šest svetov zapored. Iz Münchna vas najprej spusti mehko bavarsko predgorje — samostanski Benediktbeuern, travniki, zadnji ravni kilometri. Potem se zaostri. Karwendel pri Scharnitzu postavi prvo skalo na pot, pridejo apnenčasta sedla in zavarovana mesta z jekleno vrvjo. Čez zillertalsko ledeniško dolino pri Dominikushütte in čez Ötztal z Ventom se vzpenjate proti glavnemu grebenu. Timmelsjoch (okoli 2 500 m) je tista nevidna črta, za katero se že govori italijansko. In potem Dolomiti — Ridnauntal, stolpi, krnice in južne stene, kjer vas čaka izbirni Schiara-Klettersteig, ferrata, ki se ji da izogniti, če vam ni do jeklenic.

22 000 metrov navzgor. To je, kot bi se dvakrat in pol povzpeli na Everest od ničle. Najvišja točka standardne trase se drži okoli 2 900 m, kdor hoče konico, si doda izbirni Piz Boé (3 152 m) v Selli. To ni ferratna vrvica in ne ledeniška visokogorska tura — je vztrajnostna garaška. Zahtevnost T2 do T3, dan za dnem, nahrbtnik, vreme in noge, ki se morajo navaditi, da se jutri spet gre.

Spi se v kočah in penzionih — zgoraj večinoma v preprostih bajtah, ki jih upravljajo sekcije alpskih društev, spodaj v dolinskih prenočiščih. Koče na grebenu se poleti napolnijo, zato rezervacija prek Alpenvereina ni vljudnost, ampak nuja: članstvo DAV/ÖAV/AVS vam prinese nižjo ceno in prednost pri ležišču. Alpski del se konča v Bellunu. Ostalo je iztek po nižini do Piave, čez Conegliano, dokler vas zadnja ravnina ne porine na Markusplatz.

Za koga? Za trdožive vztrajneže, ki ne iščejo enega vrha, ampak celo glavo Alp na en mah. Ne za začetnika in ne za tistega, ki si ne izbori meseca prostega. Kdaj iti? Najzanesljivejše okno je od sredine julija do sredine avgusta — koče odprte, sedla brez snega. September je mirnejši in praznejši, a dan se krajša in zgoraj že zna zamesti.

554 kilometrov, ena smer, morje na koncu. Traumpfad ni o tem, da prideš. Je o tem, da zdržiš — in potem sediš na Markusplatzu z odrgnjenimi rameni in veš, da si vse skupaj prehodil peš.