Ortler Höhenweg

Kralj ima krono iz ledu. Ime mu je Ortler, meri 3 905 m in je najvišja gora Južne Tirolske — pa tudi najvišji vrh Vzhodnih Alp zunaj skupine Bernina. Do leta 1919 je bil najvišja točka celotne Avstro-Ogrske. In ti ga boš obhodil v celem krogu.

Ortler Höhenweg (Alta Via dell'Ortles) ni izlet. Je krožna tura, dolga približno 120 km, razdeljena na sedem etap, vsaka za šest do devet ur hoje. Nabralo se ti bo čez 8 000 m vzpona — to je, kot bi se skoraj petkrat povzpel na Triglav, le z nahrbtnikom in brez žičnice. Pot obkroža narodni park Stelvio, prestopi iz Vinschgaua na Južnem Tirolskem v lombardsko Valtellino in spet nazaj. Začetek in cilj: Passo dello Stelvio, drugo najvišje cestno sedlo v Alpah.

Teren tu ne ovinkari. Prva etapa te pošlje s Stelvia navzdol po slovitih 48 serpentinah in mimo ostankov vojaških barak. Ker to ni le pokrajina — to je bojišče. Greben Ortles-Cevedale je bil najvišje ležeča fronta prve svetovne vojne, tako imenovane bele vojne: strelski jarki, kaverne in topništvo nad 3 000 m, na mestih, kamor se danes pleza s cepinom. Bodeča žica leži tu v skalah sto let. Hodiš skozi zgodovino, ne mimo nje.

Najtrši kos pride kmalu. Druga etapa iz vasi Stilfs do Düsseldorfer Hütte (2 720 m) nasuje skoraj 1 800 m vzpona v enem zamahu — zanjo si prihrani meča in ponižnost. Tretji dan je grebenska pot čez visokogorska sedla do Zufallhütte (Rifugio Nino Corsi, 2 294 m), kjer kuhajo v porcijah, ki nimajo slabe vesti. Četrta etapa je krona cele ture: prehod ledenika do Rifugio Pizzini (2 457 m). Brez gorskega vodnika sem ne hodi — razpoke ne odpuščajo in vrv tu ni okras. Pizzini leži prav ob nekdanji frontni črti.

Nato pot prestopi jezikovno in deželno mejo v Lombardijo, se spusti čez Sant'Antonio v Valfurvi (1 788 m) do zajezitvenih jezer Lago di Cancano (1 960 m) in te z zadnjo etapo potegne nazaj gor na Stelvio — nadaljnjih skoraj 1 800 m višinske razlike, da veš, da to ni bil sprehod. Ves čas imaš ob boku skupino ledenikov Ortlerskih Alp — masiv, na katerem leži okoli sto ledeniških jezikov.

Za koga je? Za zmogljive visokogorske planince s kondicijo in glavo. Zahtevnost je visoka: dolge dnevne etape, velike višinske razlike, sneg in led tudi poleti, ena etapa zahteva ledeniško opremo in vodnika. Novinec na Höhenwegu tu nima kaj iskati. Kdor ima prehojene alpske ture in zna brati vreme, dobi eno najbolj surovih in najtišjih krožnih tur v Alpah.

Kdaj iti? Sezona je kratka — julij, avgust, september. Prej leži na sedlih firn, pozneje pritisne mraz. Zunaj tega okna je ledeniška etapa hazard.

Kako rezervirati? Vsako kočo moraš rezervirati posebej in vnaprej — Düsseldorfer Hütte, Zufallhütte, Rifugio Pizzini in druge spadajo pod planinske organizacije in italijanske rifugie, zasedene so mesece vnaprej. Načrtuj datume etap, koče pokliči ali jim piši posamično in za ledeniško etapo se dogovori z gorskim vodnikom. Brez rezervacije in brez vodnika na ledenik se sem ne splača odpraviti.

Sedem dni okoli kralja. Navzgor, na led, v jarke prve vojne in spet nazaj na sedlo, s katerega si krenil. Ortler te ves čas opazuje z višine. Vprašanje ni, ali ga boš videl — ampak ali si mu kos.