München–Benetke

Trideset dni peš. Z Marienplatza sredi Münchna vse do tlaka Trga svetega Marka v Benetkah. Vmes 554 km, več kot 20 tisoč metrov vzpona in celoten lok Alp — od bavarskih travnikov čez poledenele grebene do lagune, v katero na koncu prispeš z ladjo.

To ni le črta na zemljevidu. Traumpfad — „sanjska pot" — si je zamislil alpinist Ludwig Graßler in jo je leta 1977 opisal v knjigi Zu Fuß über die Alpen (Peš čez Alpe). Od takrat vsako poletje po njej odide množica ljudi z enim samim ciljem: prečkati Alpe z lastnimi nogami, od začetka do konca. Nobene žičnice, nobene bližnjice. Samo ti, nahrbtnik in greben, ki se vleče čez tri države.

Prvih nekaj dni te Bavarska vara. Travniki, gozdovi, Predalpe pod steno Benediktenwand — noč v Tutzinger Hütte in človek dobi občutek, da bo to idila. Potem pride Karwendel in idile je konec. Čez Karwendelhaus in Hallerangerhaus, skrita v srcu istoimenskega naravnega parka, pot meri proti Birkkarspitze (2947 m), najvišjemu vrhu pogorja. Sestop, zavarovan z jeklenicami, in melišča so prva prava preizkušnja — tu se pokaže, kdo si je trek prebral samo v katalogu.

Naprej proti jugu se dviga glavno: Alpski glavni greben. Čez Glungezer-Hütte na višini 2610 m in Lizumer Hütte v Tuxerskih Alpah se vzpenjaš med poledenele vršace. Z Olpererhütte (2389 m) se pod tabo odpre turkizna gladina jezu Schlegeisspeicher — eden tistih pogledov, zaradi katerih ljudje hodijo sem. Čez sedlo Pfitscherjoch nato prestopiš mejo v Italijo in Alpe te predajo Dolomitom.

In Dolomiti so koncert. Skupina Puez, masiv Sella, severna stena Marmolade, zahodna stena Civette — apnenčaste katedrale, ki ob jasnem večeru gorijo v rožnato. Alpski del se konča v Bellunu. Zadnji dnevi vodijo po dolini reke Piave čez belunsko predgorje v nižino — manj dramatično, zato pa slajše, ker je cilj že na dosegu. Finale? Ladja čez beneško laguno s polotoka Cavallino in Trg svetega Marka pod nogami. Iz gora naravnost v renesanso.

Značaj terena: večino časa se gibaš med zgornjo gozdno mejo (okoli 1800 m) in snežno mejo (2800 m). Vsak dan se povzpneš in spet spustiš okoli tisoč metrov. Občasno fiksne jeklenice, nekaj izpostavljenih mest. Težavnost ostaja med stopnjama T2 in T3 — zahtevno gorsko pohodništvo, ne tehnično plezanje. Kljub temu: zanesljiv korak, glava brez vrtoglavice in alpske izkušnje niso priporočilo, ampak pogoj.

Za koga je? Za izkušene v večdnevnih trekih, ki zdržijo trideset dni skupaj in se ne bojijo rezervirati koče mesece vnaprej. Kdor še nikoli ni spal v gorski koči, naj začne s čim krajšim. Kdor ima za sabo že nekaj tur od koče do koče, tu najde vrh svoje zbirke.

Kdaj iti? Klasično okno je julij do september, ko so koče odprte in visoka sedla brez snega. Konec junija je še zahrbten, oktober že zapira.

Kako rezervirati: večina koč pripada nemškemu ali avstrijskemu Alpenvereinu (DAV/OeAV) in se rezervira spletno neposredno pri koči. Članstvo v alpskem društvu pomeni popust na prenočišče in prednost pri razdelitvi ležišč. Rezerviraj zgodaj — v glavni sezoni so priljubljene koče polne več tednov vnaprej.

Traumpfada se ne da odpraviti v enem vikendu. In prav za to gre. Trideset dni, en greben, na koncu laguna, ki te spomni, da si pravkar prečkal cele Alpe. Peš.