Totes Gebirge — obhod

Mrtvo pogorje.

Ime, ki zveni kot svarilo — in zasluženo ga nosi. Totes Gebirge je največja kraška planota v srednji Evropi, več kot tisoč kvadratnih kilometrov golega apnenca. Voda tu ne ostane. Pronica skozi razpoke, izgine v jamah in nad gozdno mejo pusti le bele kamnite plošče, ki jim domačini pravijo „Stoabreda". Od tod ime: skoraj nič zelenja, skoraj nič vode. Zato pa tišina, v kateri slišiš lastni utrip.

In prav zato greš sem.

Ta krog se začne in konča v Grünau im Almtal — uradni avstrijski „gorniški vasi" (Bergsteigerdorf), torej kraju, ki se je zavezal, da bo gore pustil gore. V treh dneh nabereš okoli 1800 m vzpona in prehodiš 28 km. V številkah to ni maraton. Zahteven je teren: kraške škraplje, verige, lestve, izpostavljenost. Zanesljiv korak in mirna glava tu nista priporočilo, sta vstopnica.

Prvi dan je zalet. Iz doline Almtal prideš do Almtaler Haus, koče Alpenvereina na severovzhodnem robu pogorja. Nizko, udobno, z gorskimi jezerci Ödseen malo pod nogami. Tu si urediš nahrbtnik in glavo. Jutri se bo začelo vzpenjati zares.

Drugi dan je tisti, zaradi katerega se sem hodi. Vzpon na kraško planoto in nato Sepp-Huber-Steig — pot, mestoma zavarovana z lestvami, ki te potegne do sedla Röllsattel. Za njim se odpre Elmsee. Gorsko jezero sredi kamna, tik ob njem pa Pühringer-Hütte, drobna odmaknjena koča na približno 1637 m. Terasa, juha, pogled na gladino in zvečer taka tišina, da te spreletava po hrbtu. Romantika po alpsko: brez signala, brez množic, samo ti in planota.

Tretji dan te prevesi proti domu. Prehod do Welser Hütte (1726 m), ki stoji naravnost pod dvema velikanoma — vrhom Großer Priel (2515 m), najvišjo goro celotnega pogorja, in Schermbergom (2396 m). Kdor ima dan v rezervi in noge na mestu, se lahko od tod poda na vzpon na Priel; Welser Hütte je zanj najkrajše izhodišče. Kočo je zgradila welška sekcija Alpenvereina, današnja stavba je že četrta po vrsti (starejše različice so padale, eno je leta 1934 razneslo neurje), leta 2012 pa je doživela veliko prenovo. Od nje sledi sestop nazaj v zelenje Almtala, kjer te končno pozdravi gozd — in z njim voda, ki jo je planota ves čas skrivala.

Za koga je to? Za izkušene, ki hočejo visokogorski prehod brez ledeniške tehnike, a s pošteno mero samote. Kdor išče servis in gondole, naj gre drugam — tu je nagrada surovost. Kdor zna brati kraški teren in se ne boji lestve nad prepadom, dobi tri dni, ki jih ne pozabi.

Kdaj se odpraviti? Okno je kratko. Almtaler Haus je običajno odprta približno od maja, Pühringer-Hütte od junija do začetka oktobra, Welser Hütte pa le od začetka junija do sredine septembra. Realno skupno okno za cel krog je tako od sredine junija do sredine septembra. Zunaj njega na planoti visi sneg in koče so zaprte.

Kako rezervirati? Vse tri so koče Alpenvereina — ležišče rezerviraj vnaprej, po telefonu ali prek rezervacijskega sistema posamezne koče. Odmaknjene koče, kot je Pühringer, imajo omejeno kapaciteto, zanašati se na to, da se „kakšno mesto že najde", pa je na kraški planoti slaba ideja. Članstvo v Alpenvereinu se tu izplača: nižja cena prenočišča in v sili tudi zavarovanje.

Mrtvo pogorje ti ne olajša ničesar. Ne da ti vode, sence ne signala.

Da ti pa tišino, v kateri slišiš, zakaj si pravzaprav prišel sem.