Tour des Muverans

Eno jezero, ki pred tristo leti sploh ni obstajalo. Ena gora, okoli katere se vrti celotna krožna pot. In pet dni, ko se v nižje lege spustiš le za trenutek — sicer ostajaš zgoraj, na robu med kantonoma Vaud in Valais.

Tour des Muverans obkroži Grand Muveran (3051 m). To je najzahodnejši tritisočak Bernskih Alp in najvišji vrh celotne skupine Muverans, ki sedi natanko na kantonalni meji nad dolino Rhône. Nanj se ne povzpneš. Obkrožiš ga — in z vsakega sedla ga vidiš z druge strani. V tem je ves trik: gora ostaja na sredini, ti pa krožiš okoli nje kot kazalec okoli številčnice.

Številke brez olepševanja: okoli šestdeset kilometrov, več kot pet tisoč višinskih metrov navzgor, pet dni, start in cilj v Ovronnazu. Zahtevnost hard — in to zares. Pot se večinoma drži nad dva tisoč metri, tehnični odseki so označeni s T3, na izpostavljenih mestih visijo vrvi in verige. To ni grebenska tura za nedeljske izletnike. To je krog za ljudi, ki zdržijo šest ur hoje na dan in jim ne zatrepetajo kolena, ko steza pade čez rob.

Značaj terena se lomi vsak dan. Zgoraj grušč, kamnita pobočja in police pod stenami Muveransov. Spodaj zeleni pašniki in ena najbolj nenavadnih pokrajin Švice: Derborence. To ime si zapomni. Lac de Derborence je najmlajše naravno jezero Alp — nastalo je, ko se je z masiva Diablerets dvakrat, v letih 1714 in 1749, podrlo več kot petdeset milijonov kubičnih metrov skale in zasulo dolino. Prvi podor je ubil štirinajst do petnajst ljudi in čredo živine. Voda se je nato ustavila za tem zidom kamenja in naredila jezero. Na grušču je medtem zrasel približno petdeset hektarov velik pragozd — eden zadnjih prvobitnih gozdov Švice, danes zavarovano območje. Katastrofo je ovekovečil pisatelj C.-F. Ramuz v romanu Derborence iz leta 1934. Ti greš skozi ta kraj peš.

Etape in koče so hrbtenica kroga. Prva noč pade na Cabane Rambert (2582 m) — kamnita hiša sekcije CAS Diablerets z rdeče-belimi polkni, panoramskim oknom in osemintridesetimi ležišči. Njena lega je bistvo vsega: razgled sega od Mont Blanca čez Valaiske Alpe do Möncha, navzdol v dolino Rhône in nasproti na nazobčano silhueto Dents du Midi. Druga noč čaka spodaj ob jezeru v Refuge du lac de Derborence, sredi pokrajine podora. Tretji dan je dan prehoda — spuščaš se z visokih leg čez alpske pašnike do Refuge Giacomini. Četrta noč pripada koči Cabane de la Tourche (2198 m), zadnji visoki koči, preden se krog zapre nazaj v Ovronnaz.

Za koga je? Za izkušene trekerje, ki imajo hut-to-hut ture že v nogah in jim ne delata težav ne zavarovan odsek ne dolg spust. Družine z majhnimi otroki in začetniki naj poiščejo mehkejšo turo — tu sta vrv in izpostavljenost resničnost, ne okras. Če se na T3 počutiš doma in te veseli, da se razgled vsak dan zavrti kos naprej, je to tvoja petdnevna zanka okoli tritisočaka.

Kdaj iti? Najboljše okno je od sredine julija do konca avgusta, ko so pobočja brez snega in koče v polnem obratovanju. September gre tudi, a računaj s krajšimi dnevi in mrazom ter preverjaj odpiralni čas koč, ker se sezona takrat lomi.

Kako rezervirati? Koče Švicarskega alpskega kluba (CAS/SAC) se rezervirajo vnaprej, vsaka posebej — Cabane Rambert prek sekcije CAS Diablerets, ostale prek njihovih oskrbnikov. V glavni sezoni ne računaj, da se ležišče najde na kraju samem. Piši, pokliči, potrdi.

Gora bo ostala na sredini. Jezero, ki je nastalo iz kaosa, bo še naprej ležalo pod masivom Diablerets. Vprašanje je le, s katere strani ju boš gledal ti.