Bärentrek

Nekoč so tod hodili medvedi. Danes vi — z nahrbtnikom na hrbtu.

Bärentrek nosi ime po časih, ko je ta kot Bernskih Alp pripadal divjadi in komaj peščici pastirjev. Medvedov ni več. Divjina je ostala. Šest dni, sto kilometrov, več kot sedem tisoč metrov navzgor in spet navzdol — to je, kot bi se trikrat in pol povzpeli na Triglav iz doline, le da med vami in vrhovi stojita ledenik Blüemlisalp in trojica, ki jo pozna ves svet: Eiger, Mönch in Jungfrau.

Ni naključna trasa. Bärentrek je šest najdivjejših etap daljinske Via Alpine 1, izrezanih iz Bernskega Oberlanda med Meiringenom in Lenkom. In za razliko od grebenskih tur, ki vas teden dni ne spustijo v dolino, ta trek diha drugače: vsak večer se spustite v dolino, v vas s posteljo in toplo večerjo — Grindelwald, Lauterbrunnen, Mürren, Griesalp, Kandersteg, Adelboden. Zjutraj spet navzgor čez sedlo. Vdih, izdih. Šestkrat.

Teren pa ne prizanaša. Dan, ki mu tu ne rečejo drugače kot kraljevska etapa, vodi iz Griesalpa čez Hohtürli — z 2778 m najvišjo točko celotne trase. Zadnji metri vzpona so stopnice, vklesane in zložene v grušč, in kolena si jih zapomnijo. Zgoraj čaka nagrada: Blüemlisalphütte SAC na 2840 m, prilepljena na ledenik, s panoramo, za katero bi marsikatera koča prodala dušo. Kdor tu prenoči, vidi Eiger, Mönch in Jungfrau iz prve vrste in zjutraj stopi v dan, ki še ne dolgočasi.

Drugo zarezo v spomin naredi Sefinenfurgge. Sedlo s strmim spustom po drobljivem skrilavcu, kjer vas lesene stopnice vodijo navzdol kot po lestvi, naslonjeni na goro. In potem Oeschinensee — jezero pod stenami Blüemlisalpa, del območja, ki ga je UNESCO vpisal kot svetovno naravno dediščino Jungfrau–Aletsch. Barva vode, ki je ni mogoče opisati, le doživeti.

Med potjo greste mimo krajev, ki jih poznate, čeprav še nikoli niste bili tu. Grosse Scheidegg s prvim pogledom na severno steno Eigerja. Mürren nad prepadom Lauterbrunnena, doline dvainsedemdesetih slapov. Adelboden in Hahnenmoospass, od koder vas do Lenka spremlja silhueta Wildstrubla. Zadnja etapa je po prejšnjih skoraj sprehod — in to je milostno, ker imajo noge že svoje.

Za koga je. Ne za začetnika na prvi večdnevni turi, a tudi ne za nadčloveka. Zahtevnost je srednja — tehnično nič čez ferrato (nobene tu ne najdete), a kondicija šteje. Vsak dan okoli petnajst kilometrov in več kot tisoč metrov vzpona, dan za dnem. Če prehodite pošteno celodnevno turo in naslednji dan spet, vas Bärentrek vzame.

Kdaj iti. To je visokogorska poletna zadeva. Sedla so visoka in strma, sneg se v njih dolgo drži — realno okno je od sredine julija do sredine septembra. Prej tvegate firn v pobočjih, pozneje vreme, ki na teh višinah ne pozna šale.

Kako to urediti. Prenočišča v vaseh rezervirate neposredno pri hotelih in penzionih. Gorske koče, kot je Blüemlisalphütte, spadajo pod Švicarski alpski klub (SAC) in se v glavni sezoni rezervirajo vnaprej, po spletu prek koče ali SAC — priti na Hohtürli in upati na prosto ležišče je hazard, ki se avgusta ne izplača. Nahrbtnik vam poleg tega na Bärentreku lahko vozijo od kraja do kraja, ker spite v dolinah; navzgor greste potem brez teže.

Sto kilometrov. Šest sedel. En ledenik, ki ga vidite iz postelje.

Medvedom je bilo tu lepo. Tudi vam bo.