E5 Oberstdorf–Merano (komplet)

Pet gorskih grebenov. Šest dolin. Tri države. In ena pot, ki jih vse prešije od Allgäuja do Južne Tirolske.

To je E5 — natančneje njegov najbolj slaven kos od Oberstdorfa do Merana. Evropska daljinska pot E5 meri čez tri tisoč kilometrov, a prav teh 140 km čez glavni alpski greben jo je naredilo za pojem. Ko kdo v Nemčiji reče „grem peš čez Alpe", misli skoraj vedno na to. Šest dni, deset tisoč metrov navzgor — to imaš v nogah, kot bi se skoraj šestkrat povzpel na Triglav, le z nahrbtnikom, brez žičnice in z mejo, ki se med potjo premakne dvakrat.

Značaj? Visokogorski, ne sprehajalni. Panoramska prečenja, grape, ozki grebeni, sedla čez tri tisoč. Zahtevnost hard ni marketing — zahteva zanesljiv korak, zdravo kondicijo in v zgornjem delu tudi mir v želodcu, ko pot pada v ledenik.

Začetek v bavarskem Oberstdorfu. Že prvi dan potegneš devetsto metrov do Kemptner Hütte (1 844 m) in čez sedlo Mädelejoch prestopiš v Avstrijo — eno sedlo, druga država. Drugi dan vodi do Memminger Hütte (2 242 m), najstarejše koče na celotni E5, romantično vložene med stene. Med potjo lahko zaviješ na viseči most pri Holzgauu v Lechtalu, dvesto metrov jekla, napetih nad grapo — ali te bo navdušil, ali pa raje glej v konice čevljev.

Tretji dan se čez Seescharte in greben Venet spustiš v Zams v Inntalu — čez dva kilometra navzdol v enem dnevu, meča si to zapomnijo. Četrti dan je nasprotje: iz Mittelberga navzgor do Braunschweiger Hütte (2 758 m), ki visi na skali nad ledenikom Mittelbergferner. Nad njo se dviga Wildspitze (3 768 m), druga najvišja gora Avstrije. Tu se začne prava visokogorska poezija.

Peti dan je krona cele poti. Prehod čez Pitztaler Jöchl, okoli 2 995 m — najvišja točka poti. Zgoraj led, spodaj Ötztal, in ko se ozreš, vidiš, od kod si prišel. Spustiš se čez Vent do Martin-Busch-Hütte (2 501 m), stare koče, ki so ji nekoč rekli Samoar-Hütte. Od tod je dan hoda do Tisenjocha (3 210 m) — kraja, kjer se je leta 1991 iz ledu stalil Ötzi, mož iz bakrene dobe. Po južni strani so nekoč vodile tihotapske steze čez Timmelsjoch v Italijo. Ti končaš v Meranu, med palmami in vinogradi Južne Tirolske. Z ledenika v subtrope v eni sami turi.

Za koga je? Za zmogljive večdnevne pohodnike, ki hočejo klasiko od koče do koče in se ne bojijo ne višine ne dolgih sestopov. Ne za prve gorske počitnice. Kdor zmore osem ur z nahrbtnikom in mu ledeniško polje ne zmede glave, se tu dotakne najboljšega iz Alp.

Kdaj iti? Od sredine julija do konca septembra. Prej leži na sedlih star sneg, koče še spijo. Kemptner, Memminger, Braunschweiger in Martin-Busch imajo odprto približno od sredine junija do konca septembra — vedno glede na vreme in sneg.

Rezervacija je za to pot obveznost, ne podrobnost. Gorske koče spadajo pod Alpenverein (DAV in ÖAV) in so v glavni sezoni polne tedne vnaprej. Ležišče rezerviraj vnaprej neposredno pri koči; članstvo v Alpenvereinu ti zniža ceno prenočišča in v sili odpre vrata. Na E5 brez rezervacije ne računaj na srečo.

Pet grebenov, tri države, ene noge. Vprašanje ni, ali boš zmogel — ampak kaj ti bo od tega ostalo v glavi: ledenik pod Wildspitze, most nad Holzgauom ali kraj, kjer se je po petih tisočletjih stalil led in izdal Ötzija?